Kvasovke so živi, enocelični organizmi, specializirani za proizvodnjo mehurčkov (CO₂) in alkohola (etanola). Uporabljajo se že tisočletja pri izdelavi kruha in alkoholnih pijač. Mnogo predtem, ko je Louis Pasteur opisal proces fermentacije ter ugotovil, da so zanjo odgovorni živi organizmi. Pri peki kruha in peciva se večinoma uporabljajo kvasovke iz rodu Saccharomyces cerevisiae. Da bi razumeli, kako pomemben je kvas pri pripravi kruha, je dovolj primerjati nekvašen kruh s kruhom, ki je fermentiran s kvasom. Kvas kruhu daje volumen, saj med fermentacijo in nato še med peko polni glutenske mehurčke z ogljikovim dioksidom. Poleg tega ima kruh, fermentiran s kvasom, lepšo barvo zaradi karamelizacije enostavnih sladkorjev, ki nastanejo pri razgradnji škroba in se med peko obarvajo. Tudi okus je veliko bogatejši, saj kvasovke med fermentacijo sproščajo vrsto spojin, ki izboljšajo aromo kruha. Poleg tega je tak kruh tudi bolj zdrav, ker fermentacija deluje kot oblika predprebave – kompleksne spojine, kot sta gluten in škrob, pridejo v naš organizem že delno razgrajene, zato jih prebavni sistem lažje predela.
Načeloma se za vsa vzhajana testa lahko uporabi oboje, vendar obstajajo določene razlike. Ena največjih prednosti suhega kvasa je njegova obstojnost. Rok uporabe je do dve leti (če je shranjen na suhem in hladnem mestu, npr. v hladilniku), kar je velika prednost pred svežim kvasom, ki zdrži le 2–3 tedne. To je še posebej priročno za tiste, ki pečejo redkeje.
Sveži kvas pa kruhu daje poseben značaj – fermentacija je počasnejša in bolj nadzorovana, zaradi česar se razvije bolj kompleksen okus kot pri kruhu z instant kvasom.
Pravi kruh vsebuje le moko, sol, vodo in ferment (kvas), zato so razlike v okusu pri uporabi svežega kvasa zelo izrazite. Pri sladicah in pecivu, kjer testo vsebuje več dodatnih sestavin (sladkor, maslo, mleko … npr. buhteljni s čokoladnim nadevom), pa je bolj priporočljivo uporabiti instant kvas, ki zagotavlja enakomerne rezultate in je manj občutljiv na vpliv sladkorja, soli in drugih dodatkov.